Živa božična drevesa
Božična oz. Betlehemska zgodba za otroke in odrasle

Dva brata in sestra Tomaž, Sara in Beni so prvo božično darilo letos dobili že nekaj dni pred svetim večerom. Gregor in Maja njihova starša, sta se namreč odločila, da bodo letos božično drevo za v dnevno sobo smeli poiskati otroci in ne oče, kot je bilo sicer običajno. Pri tem pa je še posebej pomembno, da bodo božično drevo lahko šli iskat v gozd. Brat očeta Gregorja, stric Martin, je namreč gozdar. Stric pa je obljubil, da bo posekal katero koli drevo, ki si ga bodo otroci zaželeli, četudi bi bilo najlepše drevo v celem gozdu.

Ob vhodu v gozd. Dve ogromni smreki pozdravljaju obiskovalce gozda

Navala na božična drevešca

Tako je prišel dan, ko so se trije otroci, Tomaž, Sara in Beni s stricem Martinom in njegovo psičko Lučko odpeljali v gozd. Ko so prispeli, sta se Sara in Beni zapodila naravnost v smrekov nasad, kjer so bila drevesa pred mnogimi leti posajena tesno drugo ob drugem in obdana z majhno ograjo, saj so jih ljudje že posadili za to, da bodo iz njih lahko nekoč naredili božična drevesa. Toda Tomaž, tretji iz otroške posadke, je že ves dan bolj zamišljen kot sicer in zdi se mu, da ne bo šlo vse gladko, kar pa brat in sestra še nista opazila.

Sara in Beni sta hitro pregledala nekaj smrek primerne višine za dnevno sobo. Ko sta vse dobro preverila, pa sta oba pokazala na zelo lepo razraslo smreko na robu jase. "To drevo želiva imeti", sta zaklicala Beni in Sara z radostnimi očmi. Tomaž pa se je obotavljal: "Ne vem še." "Boš še malo poiskal", ga je vprašal gozdar Martin. Tomažu pa ni več do iskanja. Že ves dan ga v notranjosti nekaj zaposljuje, toda z nikomer še ni govoril o tem. Zdaj pa svojih misli ne more več zadržati zase: "To lepo drevo bo umirajoče drevo, če ga bomo posekali", je ugovarjal. Brat in sestra sta se vznemirila, pa tudi stric je bil videti presenečen.

Po božiču igle smreke porumeniju in odpadeju

 "Kaj? Umirajoče drevo? To je vendar normalno", je odvrnil Beni. Sara pa ga je dopolnila: "Do božiča, in še malo dlje, bo drevo še krepko in zdravo."

"Januarja pa bo konec z njim, če ga bomo zdaj posekali in vzeli s seboj. Umrlo bo", je odgovoril Tomaž in zaradi njegovih besed so bili obrazi prisotnih še bolj zmedeni.

 "No, ja", je preudarjal stric Martin, ki je imel dobro srce in so ga vsi otroci imeli radi. "Tako zelo pa se vajin brat tudi ne moti. Drevo potem precej hitro umre, kajti ko je božično praznovanje za nami, ga vendar ne potrebujemo več. Ker nima več korenin, mu tudi iglice že po nekaj dneh porumenijo in odpadejo. Drevo potem lahko le še zažgemo, če ga nočemo vreči proč. Tako dobimo še prijeten, topel taborni ogenj. To sem že nekajkrat naredil."

Toda: Vreči proč? Zažgati? "Ali drevo res boli, če ga podremo?" je Sara obotavljivo vprašala strica gozdarja. Stric je za hip pomislil: "Res je, da sem gozdar, toda, pošteno povedano, tega ne vem", je rekel in nadaljeval z nekoliko močnejšim glasom: "Vsekakor še nikoli nisem slišal, da bi drevo kričalo. Je pač drevo in ne človek ali žival, ki nam lahko pove, če ima bolečine."

Ko je stric izrekel te besede, je Tomaž postal zelo nemiren in je povedal, kaj on misli o tem: "Doma imam knjigo. V njej piše, da se drevesa lahko oglašajo in da drevesa, ki jih požagamo, pri tem občutijo bolečino. Piše tudi, da so drevesa, ki jih podremo, umirajoča drevesa." "Jaz kaj takega še nikjer nisem prebral", je odgovoril Beni. Toda Tomaž se ni dal zmesti: "Tega pa nisem samo prebral. Nekoč sem opazoval, kako so posekali veliko drevo na začetku vasi, ko so tam širili cesto. Hotel sem namreč vedeti, ali drevo res kriči. Zdaj sem prepričan, da to drži. Ko je drevo padlo, sem se popolnoma osredotočil na to in sem ga lahko slišal."

Vsi prisotni so najprej globoko vdihnili, nato je Beni spregovoril: "Dragi Tomaž, tega si sploh ne znam predstavljati. Ko drevo pade, se vendar sliši samo pokanje in močno šelestenje vej in vejic. To pa je pri podiranju drevesa vendar normalno. Sliši se ´tresk` in drevo obleži na tleh."

Duša ali pa bivstvo drevesa

 "Jaz pa ne mislim tako", mu je ugovarjal Tomaž. "V knjigi piše, da tudi duša ali bitje v drevesu kriči, če ga posekajo. Sicer pa si tega nisem jaz izmislil. Vse to so vedeli že stari modreci, pa tudi pravi indijanski poglavarji. Ti se na drevesa še posebej dobro spoznajo."

"No, ja, jaz sicer nisem poglavar", je odvrnil stric Martin, gozdar, "malo pa se kljub temu spoznam na drevesa. Hrast, ki so ga takrat podrli, je bil res veličasten in velik. Res je škoda tako lepega drevesa. Le koliko let je že tam rastlo in vedno znova razveseljevalo nove človeške generacije ter jim dajalo svojo senco in kisik. V njem je veliko ptic gradilo gnezda. Drevo je bilo starejše od najstarejšega prebivalca te vasi", je otrokom pripovedoval gozdar. "Ko je drevo padlo, nisem imel dobrega občutka. Toda, ali je res kričalo? Kaj misliš ti, Tomaž, se je hrast oglašal? Če bi res kričal, potem bi jaz kot gozdar to prav gotovo moral vedeti."

Tomaž je bil vesel, ker ga je stric očitno jemal resno, zato je poskušal razložiti: "Bilo je nekaj takšnega kot krik. Vendar pa tega nisem slišal, to sem bolj občutil. Ali me razumete? Tudi v knjigi piše, da to lahko bolj občutimo kot pa slišimo. V zraku je bilo posebno razpoloženje …" Tomaž je tako podoživljeno pripovedoval, da je nekatere spreletavalo. "Nehaj, Tomaž, prosim, prenehaj s tem! Vse skupaj postaja srhljivo", ga je prekinila sestra. "Zgodba o hrastu se je že davno končala. Toda kako je, če podremo božično drevo? Božično drevo bi hotela imeti samo, če zagotovo ne kriči."

Zavladala je mučna tišina. "Tako, prijatelji", je zamišljeno zabrundal gozdar. "Kaj pa zdaj? Ali boste to lepo drevo vzeli za božično drevo ali ne? Ali pa naj vašim staršem povem, da je Tomaža na lepem začela peči vest, ker sliši drevesa kričati. Oziroma občuti, da kričijo. In da Sara želi božično drevo samo, če zagotovo ne kriči."

Otroci so povesili glave in nihče ni odgovoril na stričevo vprašanje. Gozdar se je zato obrnil k Tomažu: Hm. Izgleda, da tvoji poglavarji in modri starci najverjetneje sploh ne praznujejo božiča. Mogoče imajo drugačne običaje. V tej vasi pa ljudje za božič v dnevno sobo vedno prinesejo drevo. Kot veste, tudi v cerkvi vedno stoji najlepše in največje drevo in župnik se mi za to vsako leto osebno zahvali. Tako je pač pri nas in tako bo tudi letos …"

Grižnja zavesti in duhovi gozda

 "Ja", ga je prekinila Sara. "Vsako leto ista pesem. Meni pa sploh ni več do tega, da bi podrli božično drevo. Kaj pa, če je res, da bo tudi njega bolelo, tako kot je hrast in bo Tomaž spet opazil, da drevo kriči? To se mi sploh ne zdi več zabavno." Sara je nadaljevala z vlažnimi očmi: "Potem je bolje, da drevo spet prinese oče."

Ker je Tomaž opazil, kako se je Sare vse skupaj dotaknilo, je poskušal zadevo zgladiti. "Tega v resnici nisem slišal, ampak bolj občutil, saj sem že povedal. V knjigi piše: ´Drevesa se oglašajo. Samo pozorno morate prisluhniti.` Jaz pa potrebujem še nekaj vaje, preden bom to zares slišal, Sara. Mislim, da božično drevo ni tako veliko, kot je bil takrat hrast. Mogoče tudi kriči nekoliko tiše."

"Jaz ničesar ne slišim", je zašepetal Beni. "Drevo je samo drevo. Toda če Tomaž bere takšne knjige, potem vse skupaj sploh ni čudno. Mogoče bo za božič pri nas v dnevni sobi strašilo, huuuuu – prekletstvo gozdnih duhov."

Za nekaj trenutkov je zavladala srhljiva tišina. Sara je zdaj res že težko zadrževala solze in stric Martin si je šel z rokama skozi svoje sive lase. Nato pa je Beni prekinil tišino in čisto preprosto rekel: "Tudi jaz raje ne bi podrl drevesa. Če to še enkrat pogledamo, čisto pošteno in brez knjig, potem mislim, da takšno drevo res bolj spada sem v gozd kot pa v dnevno sobo."

V tistem trenutku pa je Lučka, gozdarjeva psička, začela glasno lajati, čeprav je ves čas mirno ležala na tleh. "Poglejte, tudi Lučka noče, da posekamo drevo", je z očitnim olajšanjem rekla Sara in se spet začela smehljati.

"Zdaj pa povej, si tudi ti takšna umetnica?", se je začudil Beni, ki je spet postal nekoliko bolj odrezav. "Tomaž sliši drevesa kričati in potem prideš še ti in nam poveš, o čem laja pes. Kaj bomo še doživeli?"

"Pri živalih je veliko laže ugotoviti, kaj mislijo, kot pri drevesih", je razložila Sara, gozdar Martin pa je zavzdihnil: "Že vidim: Starša sta vas hotela z drevesom razveseliti, zdaj pa tega nočete. Kaj naj jima rečem? Da so njuni otroci postali revolucionarji in da hočejo to leto božič praznovati brez drevesa?"

Otroci sprminjajo načrt

"Zakaj ne? Tukaj je na stotine, ja, na tisoče dreves", je odvrnil Beni in pokazal na številna drevesa okrog njih. "Praznujno enkrat božič zunaj, s kuhanim vinom, in darila skrijmo v sneg."

Vsi so se začeli spogledovati. Ni jim bilo povsem jasno, kako resen je bil ta predlog. Po pravici povedano tega tudi Beni ni vedel. Sklonil je ramena in pobito rekel: "To je samo predlog."

"Stotine, ja tisoče dreves!"

Za trenutek je spet tišina, potem pa je led prebila Sara: "Kaj pa tako gledate? To je vendar super ideja. Lahko praznujemo tukaj, z vsemi tisoči drevesi", je rekla. "Naše drevo bomo pustili tukaj in ob naslednjem božiču bomo videli, koliko je zraslo."

"Še eno idejo imam", ga je prekinila Sara. Drevesa ni treba okrasiti v dnevni sobi, temveč lahko to storimo v gozdu. Pa tudi darila lahko prinesemo sem."

"Lučka pa bo pazila na darila, da jih kdo ne bo ukradel", je rekel Beni in pokazal na psičko, ki je spet zalajala, češ: "Ljudje, naredite, kar mislite, jaz pa bom sodelovala."

Čist drugačen Božič

Stric Martin je še vedno gledal malce nejeverno, potem pa se mu je Sara tiho začela prilizovati: "Stric Martin, ali smemo? Moraš nam dovoliti."

Stric je še vedno malce zmajeval z glavo, potem pa dobronamerno rekel: "No, najprej moramo slišati, kaj bosta na to rekla vaša starša. Onadva vam morata dovoliti, ne jaz. Potem pa tudi jaz ne bom imel nič proti, če le ne boste razgrajali. Zavedati se morate, da so v gozdu doma živali, ki si zaslužijo naše globoko spoštovanje." Gozdar Martin je daleč naokrog edini gozdar, ki se že dolgo zavzema za to, da živali ne bi več lovili. Z žženo že leta ne jesta več mesa in klobas. Martin ima živali zelo rad in noče, da bi zaradi njega morala katera žival umreti. To razložil tudi otrokom.

Tako se je vse izteklo čisto drugače, kot so na začetku načrtovali: Oče Gregor in mama Maja sta bila navdušena nad idejo svojih otrok. Na družinskem posvetu so enoglasno sklenili, da se bodo na sveti večer skupaj s stricem Martinom odšli v gozd k živim božičnim drevesom. To pa še ni bilo vse.

Na sveti večer je šlo vse po načrtu. Ko pa je družina odhajala zdoma, sta ji nasproti prišla oba sosedova otroka. "Ali greste že v cerkev?" je vprašal eden od otrok in pogledal na uro. "Veliko prezgodnji ste." "Ne, kje pa. Saj sploh ne gremo tja", je navdušeno rekel Tomaž. "V gozd gremo, k živim božičnim drevesom in ne k velikemu umirajočemu drevesu v cerkvi".

"Tomaž nam spet pripoveduje nekaj iz svojih knjig o naravi", je hudomušno vzkliknil eden od sosedovih otrok.

"V gozd gremo in tam se bomo obdarovali", je zdaj počasi in preudarno  razložila mama Maja. Toda niti slutila ni, kaj je s tem sprožila pri obeh sosedovih otrocih. "Oh, to je pa super", sta zaklicala oba otroka, "kako pa boste to naredili? Boste darila dobili v gozdu?" 

V hlevu v Betlehemu tudi ni bilo umirajoče drevešce

ta se prav tako zagrela za to idejo, pa tudi Tomaž, Sara, Beni in njuna starša niso imeli nič proti povečani skupini. Niso pa vedela, kaj bosta na vse to rekla njuna starša, ki se na sveti večer najbrž držita tradicije in gredo skupaj vedno v cerkev.

Pet otrok pa je skovalo dober načrt. Ker sosedova starša posebno rada razmišljata o Jezusovem rojstvu pred 2000 leti in ker o tem rada bereta iz Biblije, so Tomažu naročili, naj si nekaj izmisli, ker se na to najbolj spozna. "Ni problema", je rekel Tomaž. "V našem primeru je vse povezano: Jezus je prišen na svet v hlevu med živalmi. Tam prav tako ni bilo nobenega umirajočega drevesa, ki bi ga nekdo posekal in postavil v hlev. Tam je bilo precej hladno, podobno kot pri nas v go Sosedova otroka szdu. V gozdu so tudi živali, tako kot v hlevu pri Jezusu. In še pastirji so bili, ki so tudi živeli v naravi. Modreci pa tudi svojih daril niso prinesli v dnevno sobo."

Otrokom pa, na njihovo presenečenje, staršev sploh ni bilo treba zelo prepričevati, kako bi lahko potekal sveti večer. Tako je božični čudež ubral svojo pot in zgodilo se je nekaj, kar se je prej v tej vasi zdelo nemogoče.

In tako čudež Božiča nadaljuje svoju pot ...

Tako se je zbralo pet otrok in šest odraslih, kajti prišla sta še drvar Martin in njegova žena, ki sta za sveti večer prav tako raje izbrala živo božično drevo v bližnjem gozdu in tam praznovala gozdni božič. Na drevesu, ki so ga izbrali Sara, Beni in Tomaž, so gorele božične svečke, na njem pa so visele tudi rdeče božične krogle in nekaj trakov lamete. To je torej živo družinsko božično drevo, ki bo smelo še naprej ostati trdno zakoreninjeno v zemlji. Ob vznožju drevesa ležijo darila za otroke, ki so jih starši prinesli s seboj v velikih torbah. Vsenaokrog v so snegu goreče in prasketajoče bakle, ki v tem gozdu razsvetljujejo živa božična drevesa – da, saj so ta večer prav vsa drevesa postala božična drevesa.

Vesel Božič in za nekatere živali

Tudi gozdnih živali na ta večer niso pozabili. Za ptice so na drevesa obesili maščobne pogače. Četudi je hranjene večjih živali prepovedano in dovoljeno samo lovcem, so otroci v znak prijateljstva živalim nastavili nekaj jabolk. Slutili so namreč, da ravno velike živali v tem mrzlem letnem času zelo trpijo.

Preden so otroci končno začeli odvijati svoja darila, je mama sosedovih otrok na kitaro zaigrala nekaj znanih pesmi in vsi so zapeli. Gozdar Martin pa je pazil, da so vsi peli lepo, predvsem pa ne preglasno. Če se gozdne živali na ta "sveti večer" že morajo prebuditi, potem naj jih vsaj zbudi pravilno petje in ne napačno.

Otroci čutijo, da pred vsem večje živali v mrzlem vremenu zelo veliko trpijo. In da so lačne živali  nažalost največkrat odstreljene.

Drevesa kličejo

Končno so dočakali obdarovanje. Ko jih je prevzelo veliko veselje in je pogovor stekel ter je bil marsikdo še zaposlen z darili, si je Beni razmišljajoče ogledal okrašeno drevo, nato pa pogledal svojega brata: "No, Tomaž, kaj nam pa zdaj pravi drevo?" "`Hvala`, nam pravi, čisto preprosto, ´hvala`," je bil kratek njegov odgovor. "OK," odgovori Beni. "Zdaj mu bom pa jaz poskusil prisluhniti."

Po kratkem premoru je Tomaž vprašal: "No, kaj slišiš?"
Beni je krepko stisnil ustnice in rekel: "Mislim, da drevo pravi: ´Tudi jaz bi rado darilo.`"
"Toda, saj ga že ima", je rekel Tomaž, "kroglice, svečke, lamete …"
"Drevesu vse to nič ne koristi", je odgovoril Beni. "To je bolj zaradi nas ljudi, da je videti bolj svečano. Če bi bil drevo, bi rekel: Ali bi mi lahko dali malo gnojila? Zame in za moje prijatelje okoli mene.`"
Sara je prav tako rekla: "Seveda se drevo zahvaljuje, saj smo ga pustili v zemlji in bi bilo veselo, če bi mu dali malo gnojila. Prav tako kot rastline v moji sobi."
Tako so vsi skuapj preživeli čudovit sveti večer, ki jih je še dlje časa obdaroval v notranjosti. Poleg tega je gozdar Martin v gozdni hiši obe družini postregel z okusno božično jedjo, za katero ni umrla nobena žival.
Končno so bile živali tiste, ki so novorojenega otroka Jezusa sprejele v hlevu v Betlehemu.

Še nekaj tednov kaseneje je gozdar enemu od kolegov rekel: "To je bil doslej moj najlepši božič. Od takrat vedno, ko grem v gozd, mislim na to, kar so me takrat naučilli otroci: ´Drevesa se oglašajo. Samo natančno jim moraš prisluhniti.`"
 

Impressum

Datenschutz

E-Mail: info@theologe.de